| Več
Kranj, Prešernovo in kulturno mesto

Manca Strugar, vodja tržnih komunikacij in mag. Tomaž Štefe, direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj, foto: C. Potočnik

Jutri se v Prešernovem gledališču Kranj končuje 47. Teden slovenske drame. Gre za enega najpomembnejših gledaliških festivalov pri nas, ki je poleg Prešernovega smenja, letos so na njem našteli kar 28.000 obiskovalcev, prireditev, ki je utrdila sloves Prešernovega mesta kot pomembnega kulturnega središča. Prešern, kulturne prireditve in kulturna dediščina so hkrati eden izmed motiv, na katerih želi Kranj še okrepiti svojo prepoznavnost zlasti med obiskovalci iz Slovenije, medtem ko so nastopi v tujini že pokazali, da lahko zanimanje tujcev lažje pritegnejo, če govorijo o Kranju kot središču slovenskih Alp. To nam je ob obisku Slovenskih turističnih novinarjev pred nekaj dnevi zatrdil naš gostitelj mag. Tomaž Štefe, direktor Zavoda za turizem in kulturo Kranj.

Kranj se turistično prebuja, je še povedal Štefe, lani se je za 27 odstotkov povečalo število prenočitev v približno 900 ležiščih, kolikor jih premorejo v hotelih in drugih namestitvenih objektih, število gostov pa se je povečalo za 37 odstotkov. Medtem ko so že uspeli razviti različne ponudbe in programe (Gorenjski muzej z več zbirkami, Layerjeva hiša, kulturne prireditve, Posestvo Brdo, kranjska klobasa in kranjsko pivo, Kranjski rovi), štiri in osem urne programe obiska Kranja, v katere bi te posamezne ponudbe povezali in jih nadgradili z različnimi zgodbami in doživetji, pa še pripravljajo. Tudi zaradi bližine letališča bi ti nedvomno utegnili biti zanimivi zlasti za turistične agencije in tuje goste, morda tako, da bi turistom ponudili krožni obisk Ljubljane, Kranja in Bleda, saj sta prvi in slednji turistično že zelo prepoznavna in obiskana ali denimo izlet iz Ljubljane do Kranja z muzejskim vlakom.

Kadar je govora o srednjeveških in zgodovinskih mestih na Slovenskem, najpogosteje vsaj osebno pomislim na Ptuj, Škofjo Loko ali Piran, saj se kot takšna že dolgo promovirajo, vendar, tudi Kranj je med njimi, le da tega v promociji doslej niso prav pogosto poudarjali. Staro mestno jedro Kranja na srečo niti v obdobju največjega industrijskega razcveta ni utrpelo grobih posegov, o tem se kaj hitro prepričamo med sprehodom po njem in seveda opazimo tudi, da je bilo v preteklih letih v njegovo obnovo vloženih veliko sredstev. Mestni trgi so urejeni, mnoge fasade so na stoletja starih stavbah zaživele v stari lepoti, čeprav je tu in tam opaziti tudi še kakšno hišo, ki jo je zob časa dodobra načel in še čaka na obnovo. Mestno jedro je v celoti zaščiteno kot kulturni spomenik, zato seveda posegi vanj in obnove posebej zahtevni.

Živa kultura

Strokovno in finančno zahtevno obnovo je doživel tudi Grajski kompleks Khislstein z Vovkovim vrtom, Ulrichovo hišo in letnim gledališčem na obrobju mestnega jedra. V gradu zdaj domuje Gorenjski muzej s sodobno postavljeno stalno razstavo Železna nit in Prelepa Gorenjska. V njej sta razstavljena tudi izjemno dobro ohranjena poznoantična lamelna oklepa iz 6. stoletja, dragocena najdba, saj jih je bilo v Evropi najdenih vsega skupaj sedem. V Gradu Khislstein je začetek oziroma konec Muzejske poti, ki z enotno vstopnico omogoča ogled tudi drugih muzejev in zbirk v Kranju, to je Prešernove hiše, Mestne hiše, Kostnice in Galerije Prešernovih nagrajencev. Slednja domuje v Pavšlarjevi hiši na Glavnem trgu, slikoviti staro meščanski hiši z arkadnim notranjim dvoriščem. Galerija razstavlja dela prejemnikov najvišjih nagrad za likovno umetnost v Slovenije, v njihovi stalni zbirki pa je že 140 del Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada. Do sredine aprila bo v galeriji odprta razstava del Tince Stegovec, nagrajenke Prešernovega sklada leta 1976. Za njo bodo 25. aprila odprli razstavo akademskega kiparja Draga Tršarja, kot del širšega projekta z naslovom Monument Drago Tršar, v okviru katerega bodo njegova dela predstavljali tudi v nekaj drugih slovenskih mestih. Od 15. junija dalje pa si bo v galeriji mogoče ogledati razstavo umetniških fotografij Toneta Stojka, ki predstavljajo portrete več kot 170 Prešernovih nagrajencev in nagrajencev Prešernovega sklada.

Kulturno četrt Kranjčani imenujejo predel mesta ob Tomšičevi ulici, ki se vije od gradu Khislstein proti obrambnemu stolpu Škrlovec in Layerjevi hiši. Preden pridemo do nje pogled pritegnejo trije večji panoji na propadajoči hiši, ki predstavljajo Mergentalerjevo ulično galerijo in na katerih se vsak mesec izmenjujejo dela sodobne urbane umetnosti. To galerijo na prostem sta skupaj postavila ljubljanski TAM-TAM in Zavod Carnica, upravljavec Layerjeve hiše. Slednji pravijo tudi hiša umetnikov, saj je stičišče kulturnega, urbanega in družabnega dogajanja v Kranju. Zavod Carnica je z inovativnim modelom upravljanja kulturne dediščine prinesel novost v naš prostor in z mladostno zagnanostjo kopico domiselnih in svežih idej pri organizaciji dogodkov s vseh področij kulture. V več nadstropni Layerjevi hiši, poimenovani po kranjskem poznobaročnem slikarju Leopoldnu Layerju, so uredili kavarno s knjigarno, muzejsko sobo izumitelja fotografije na steklo Janeza Puharja, Galerijo, del hiše z urejenimi apartmaji pa je namenjen umetnikom - rezidentom in tudi turistom. Na terasi hiše, ki je stisnjena ob obnovljen obrambni stolp Škrlovec, je na ogled zidna poslikava s 23 osebnostmi, ki so pomembno oblikovale slovensko kulturno identiteto. Upodobil jih je David Almajer iz hiše umetnikov Layer, o upodobljenih osebnostih pa je Layerjeva hiša skupaj z dijaki Gimnazije Kranj izdala zgibanko, v kateri 23 znamenitih Slovencev na izviren način predstavljajo skozi anekdote ali resnične in izmišljene zgodbe. Izviren pristop, tako kot je v našem prostoru izviren zemljevid Navadn Kranj, s katerim mladi na hudomušen način predstavljajo svoje mesto.

Gledališko stavbo krasi Plečnikova zapuščina

Podobno lepo obnovljena kot Layerjeva hiša je tudi Mitnica oziroma mitničarska hiša v srednjeveškem mestnem jedru ob mostu prek Kokre. V hiši častitljive starosti, zgrajena je bila namreč leta 1527 ali celo še pred tem, z bogatim in razgibanim pročeljem, so nekoč bivali mitničarji, ki so pobirali mitnico za prehod prek mostu. Danes je v hiši gostinski lokal, znan tudi po različnih prireditvah.

Mimo Mitnice in cerkve sv. Kancijana pridemo po Tavčarjevi ulici do Prešernovega gledališča Kranj. K današnji zunanjosti gledališke stavbe je prispeval tudi Jože Plečnik, po njegovih načrtih je obnovo pročelja stavbe izvedel kranjski stavbenik in graditelj Jože Slavec, sicer znan po gradnji kakovostnih cest, mostov, hotelov in vil, sodelovala pa je tudi Plečnikova učenka Vladimira Bratuž.

V gledališču se jutri končuje 47. Teden slovenske drame, s katerim gledališče podpira razmah sodobne slovenske dramatike. Gledališče je znano po dobrem sodelovanju s številnimi drugimi slovenskimi gledališči in uprizarjanju družbeno angažiranih predstavah, kajti »Živimo v kritičnem in kriznem času, zato se nam zdi nujno, da uprizarjamo za današnji čas relevantne teme in dramska besedila, predvsem pa, da smo senzibilni in kritični do vsega, kar nas obdaja«, je v uvodniku programske knjižnice za letošnjo sezono zapisala Marinka Poštrak, vodja umetniškega oddelka in dramaturginja.

Letos decembra bo menilo 65 let odkar so pred gledališkim pročeljem postavili velik bronasti spomenik Franceta Prešerna, ki je od jeseni 1846 pa do smrti leta 1849 živel v Kranju. Spomenik sta med letoma 1950 in 1952 izdelala kiparja Frančišek Smerdu in Peter Loboda.

Kranjska klobasa postrežena ob kanjonu

Poleg Luksemburga je Kranj edino evropsko mesto, ki ga seka kanjon, skoraj 30 metrov globoka in 1400 metrov dolga soteska, ki jo je vrezala reka Kokra v skalo tik preden se izlije v Savo. Ko se peljemo po cesti Staneta Žagarja, po eni izmed glavnih kranjskih prometnic čez most čez Kokro, kanjona morda niti ne opazimo, saj naj ne opozori noben napis. Sicer pa se pri tem mostu v kanjon tudi ne moremo spustiti. Dostop do kanjona je urejen v starem delu mestu, v bližini Pošte nas pri mostu tabla usmeri po stopnicah navzdol do reke in na urejeno krožno sprehajalno pot po kanjonu. »Ta naravna posebnost v samem mestnem središču v turistične namene še ni dovolj izkoriščena,« pravijo v Zavodu za turizem in kulturo Kranj » vendar je potreben premišljen pristop, da povečan obisk ne bi povzročil škode naravnemu okolju.«

Ko prečkamo kokrški most pa tik za njim ne moremo spregledati napisa na obcestni hiši »najboljša kranjska klobasa 2016«.Gre za Gostilno Arvaj ob mostu. Skupino novinarjev, ki smo v gostilni na kosilu, pričakajo Ivica Arvaj, dolgoletna gospodarica hiše in Minka Markič, obe v gorenjski narodni noši ter Saša Šteblaj, sedanja direktorica gostilne.

Če kje, seveda v tej gostilni pričakujemo, da nam bodo postregli s kranjsko klobaso zelo znane blagovne znamke Arvaj. Za večkratno zmagovalko na ocenjevanjih kranjskih klobas je recept vrsto leto izpopolnjeval Anton Arvaj. In ker je kranjske klobase kot novopečeni mesar začel izdelovati že leta 1956, je ta letnica tudi zapisana v logotipu gostilne. Res nam postrežejo kranjsko klobaso, a ne tako kot bi morda pričakovali, celo,da si bi jo sami rezali na kolobarčke, ampak nas presenetijo z zelo kreativnim načinom: rezano na koščke z ostrigarji v mošnjičku iz topljenega sira.

Oživljanje starega mestnega jedra

V mnogih mestih skušajo v stara mestna jedra povrniti živahen utrip, potem ko so v njih zlasti trgovine zamrle in poslovni prostori ostali prazni. Tudi v Kranju, kjer je bilo, kot rečeno, veliko vloženega v obnovo, se soočajo s tem problemom in ga skušajo vsaj deloma rešiti s subvencioniranjem najemnin za poslovne prostore.

»Želimo si, da ne bi samo Kranjčani hodili v Ljubljano, ampak da bi tudi Ljubljančani prihajali v Kranj, pa ne samo na naše osrednje prireditve,« nekoliko v smehu pravi Manca Strugar, vodja tržnih komunikacij v Zavodu za turizem in kulturo Kranj. Na Prešernovi ulici nas popelje do Hiše na koncu tunela in Luštarije, dveh trgovin, ki so jih odprli mladi. V prvi prodajajo različne ročno izdelane izdelke, trgovina je hkrati delavnica, v drugi pa Urša Kocjančič, po izobrazbi živilski tehnik, prodaja sire, vina, med, čokolade in še mnoge druge domače izdelke iz vseh slovenskih pokrajin. Zadnje leto si prizadeva uveljaviti blagovno znamko Luštarija, skupaj s trgovino Hiša na koncu tunela pa je lani poleti začela projekt Prešerna ulica, prodajo so en dan v tednu preselili na ulico, pripravili razvedrilni program, športne igre in pripovedovanje pravljic za otroke, da bi tako v mestno središče privabili čim več ljudi. Malce naprej je na Prešernovi ulici Delikatesa Figa, tudi ta odprta eno leto, pri Pošti trgovina Kralj nudeljcev Igorja Šaršarnskega in kar nekaj je v mestnem jedru še trgovinic z rokodelskimi izdelki.

Mestno jedro je vsaj deloma zaprto za promet. Pred Kranjsko knjižnico je ena izmed postaj Kr-s-Kolesom za izposojo koles, saj zdaj v Kranju testirajo ta sistem kot enega izmed ukrepov s področja trajnostne mobilnosti. Že lani pa so na parkirišču Stara Sava odprli Postajališče za avtodome z vsemi potrebnimi priključki.S tem postajališčem se je Kranj vključil v Mrežo postajališč za avtodome po Sloveniji, vanjo je zdaj vključenih že 57 občin.

Kranjsko podzemlje

Nima vsako mesto podzemeljske zanimivosti in to celo urejene za turistične obiske in različne prireditve, kakršno ima Kranj. Gre za Rove pod starim Kranjem, sistem približno 1300 metrov dolgih in 2 metra širokih rovov, ki so jih skopali med drugo svetovno vojno za zaklonišče na globini med osmimi in dvajsetimi metri.

V rove nas skozi vhod Jelenov klanec popelje vodnik Janko Zupan, ki nas je pred tem že ves dan vodil tudi po Kranju in nas opozoril na številne stavbe, ki jih je v mestu zgradil pred drugo svetovno vojno uspešen gradbenik Josip Slavec, tudi graditelj številnih mostov in cest. V Kranju je zgradil denimo Adamičevo hišo na Maistrovem trgu, hotel na Šmarjetni gori nad Kranjem, roženvensko stopnišče in arkade pri Prešernovem gledališču, skupaj s podjetnikom Josipom Dedekom pa tudi rove pod Kranjem.

Pred nevarnostjo zračnih napadov se je v ta zaklonišča-rove lahko zateklo več tisoč ljudi, urejena so bila stranišča, eden izmed prostorov pa za matere z majhnimi otroki. Po vojni so bili rovi večino zapuščeni, v njih so nekateri nekaj časa celo gojili gobe, zatem pa so jih očistili, obnovili, napeljali elektriko, postavili stalno informativno razstavo o kranjskem podzemlju in odprli za javnost leta 2008.

Naš vodnik nam v rovih najprej pokaže stranski rov, zdaj urejen za otroške predstave in škrata Krančka, ki jih občasno pričaka v njih, pa nekaj tankih kapnikov, ki nastajajo tudi v teh rovih, čeprav niso naravni. Opozori nas tudi na fotografije in informativni zapis o laboratoriju družine Aljančič, v katerem še danes gojijo človeške ribice. Poleg laboratorija Moulisu v francoskih Pirenejih gre za edini te vrste v Evropi. V opuščenem zaklonišču v naravni jami Tular v Kranju je speleobiolog Marko Aljančič leta 1960 uredil laboratorij, v katerem je začel gojiti in proučevati človeške ribici. Po več desetletjih ukvarjanja z njimi mu je prvemu v Sloveniji uspelo, da so se v umetnih razmerah človeške ribice tudi razmnoževale. Njegovo delo nadaljuje sin Gregor, laboratorij pa ni odprt za javnost.

V rovih je mogoče doživeti simulacijo letalskih napadov, v njih pa tudi prirejajo različne prireditve, med najbolj obiskanimi je novembrska vinska pot. (Cveta Potočnik)

Postojnska jama, največja slovenska znamenitost, 24 kilometrov rovov, galerij, veličastnih dvoran in igrivih skulptur, je edina jama z dvotirno železnico na svetu, kjer lahko doživite vznemirljivo vožnjo z vlakcem skozi osupljivo lepo podzemno krajino... več

Družba BTC je z dolgoročno vizijo v nekdanjem ljubljanskem ruralnem mestnem območju zgradila mesto v mestu - BTC CITY, v katerem... več

Odkrivajte Evropo z nami! Spoznajte vznemirljive ulice in utrip velemest, doživite prostrane širjave, čarovnije narave in skrivnostne trdnjave... več