| Več
Slovensko Porabje – nenehen boj za ohranitev jezika in kulture majhne slovenske skupnosti

06. november 2017

Slovensko Porabje, kjer v sedmih vaseh in naseljih živi približno štiri tisoč slovenskih rojakov, je bilo dolga desetletja zaradi politično zgodovinskih dogodkov izolirano od matice Slovenije in mnogim nam je še vedno neznanka, pa čeprav živi tam majhna slovenska manjšina tik za slovensko-madžarsko mejo. Turistični novinarji Slovenije smo naše zamejce obiskali na pobudo dr. Borisa Jesiha, generalnega konzula Slovenije v Monoštru in našega člana Jožeta Jermana. Med obiskom Slovenskega Porabja in tamkajšnjih prijaznih ljudi, muzejskih zbirk ter ustanov smo izvedeli veliko o preteklosti in sedanjosti Porabskih Slovencev, predvsem pa se zavedli, da Porabje v Sloveniji ni dovolj prepoznavno. V geografskem smislu je Porabje nadaljevanje Goričkega in v celoti leži znotraj narodnega parka Örseg, ki je del trideželnega parka Goričko - Raab - Örseg. Postopoma se tu razvija turizem na podeželju in vse več je tudi možnosti za kolesarjenje in pohodništvo v neokrnjeni naravi, kar utegne izboljšati ne najbolj ugodno gospodarsko razvitost območja in omogočiti tudi Porabskih Slovencem boljše življenjske pogoje.

Usodnost trianonske pogodbe za Slovence med Muro in Rabo

Slovenski Porabci so bili dolgo del naše skupne zgodovinske preteklosti, saj so na območju med Muro in Rabo skupaj s Prekmurci pred 1. svetovno vojno živeli v Slovenski Krajini, kot so poimenovali slovensko govoreča območja Železne in Zalske županije v Kraljevini Ogrski. Po 1. svetovni vojni, po podpisu trianonske pogodbe, pa je Porabje pripadlo Madžarski in je začelo gospodarsko nazadovati, to se je še poglobilo zaradi izoliranosti v času železne zavese med tedanjo Jugoslavijo in Madžarsko. Porabski Slovenci so torej že skoraj stoletje ločeni od matice in z veliko vztrajnosti skušajo ohraniti svojo identiteto, jezik in kulturo, kar ni lahko, saj mladi vidijo boljše zaposlitvene možnosti z znanjem nemščine in madžarščine izven Porabja, vse več pa je tudi mešanih zakonov in vse manj družin, ki doma govorijo slovenski jezik.

Najkrajša pot iz Pomurja v Slovensko Porabje je mimo Gornjih Petrovcev in Kuzme prek mejnega prehoda Martinje na skrajnemseveru Goričkega. Manj kot 3 kilometre je od mejnega prehoda do Gornjega Senika (madžarsko Felsoszölnök) s skoraj devetdesetimi odstotki prebivalcev slovenske narodnosti. V vasi je center Državne slovenske samouprave, poleg Zveze Slovencev na Madžarskem je to druga krovna organizacija naših rojakov.

V Gornjem Seniku je na ogled obnovljeno nekdanje župnišče, v katerem je zdaj spominski muzej "Küharjeva spominska hiša", imenovana po duhovniku in zbirateljuJanošu Küharju.V tej hiši so od začetka 19. stoletja živeli duhovniki, med drugim Jošef Kosič in od leta 1936 do leta 1987 Janoš Kühar. Prizadeval si je za ohranjanje slovenske narodne zavesti v Porabju, tudi tako, da je potem, ki so uvedli v cerkvene obrede slovenski jezik, sam prirejal besedila v porabskem slovenskem narečju in jih sam razmnoževal. »Njegovo geslo je bilo: Slovenci smo bili, Slovenci smo in tu naj ostanejo tudi naši otroci,« nam med ogledom spominske hiše pove Ibolya Neubauer, ki v Gornjem Seniku uči slovenski jezik. Dodaja pa, da žal ni veliko otrok, ki bi znali slovensko: "To kar otroke naučimo povedati po slovensko v petek, do ponedeljka že pozabijo in moramo začeti znova.«

V spominski hiši hranijo v obnovljenem župnijskem uradu in bivalnih prostorih cerkveno-zgodovinske dokumente porabskih župnišč ter etnografsko zbirko. V hiši je ohranjena tudi stara kuhinja s staro pečjo, ki še vedno deluje, zdaj prostor namenjajo različnim delavnicam za otroke, da bi ti spoznali stare obrti in običaje ter jih ohranjali.

V dolini, tik ob glavni cesti Martinje - Monošterje Cerkev sv. Janeza Krstnika, posebna po tem, da so v njej vsi napisi v slovenskem jeziku. V njej so delovali mnogi slovenski duhovniki, med njimi tudi Jožef Kosič, velik borec za ohranjanje slovenstva v Porabju. Porabski Slovenci govore v porabskem narečju, njihov jezik se je ohranjal zlasti doma in v cerkvi, starejši pa se v šolah slovenskega jezika sploh nikoli niso učili. Zato je toliko bolj boleče, da zdaj v Porabju ni nobenega slovenskega duhovnika več, odkar so cerkvene oblasti pred nekaj leti iz Porabja premestile edinega slovenskega duhovnika Ferenca Merklija, ki je maševal v porabskih krajih. Zdaj enkrat na mesec mašuje duhovnik iz Murske Sobote.

Gospodarski razvoj je bistven za ohranitev slovenske skupnosti

Na vzpetini nadglavno cesto skozi Gornji Senik stoji od daleč dobro vidna in arhitekturnozanimiva Vzorčna slovenska kmetija z restavracijo in prenočišči. Odprli so jo predpribližno dvema letoma s finančno pomočjo Slovenije, zato da bi pripomogla h gospodarskemu razvoju slovenske skupnosti. S kmetijo upravlja Razvojna agencija Slovenska krajina. »Ker je celotno Porabje znotraj zavarovanega območja, so razvojnemožnosti v njem zelo omejene, zato smo se usmerili v ekološko kmetijstvo inturizem. Želeli smo preprečiti nadaljnje zaraščanje krajine, v Gornjem Senikuin bližnjih vaseh smo odkupili ali zakupili približno trideset hektarjev zaraščajočih se njiv, travnikov, pašnikov in sadovnjakov, jih očistili in nanjih začeli s pridelavo poljščin in krme za živino, v našem hlevu pa je 25 glav živine,« pove Andreja Kovacz, direktorica razvojne agencije. »Pridelke in meso sami predelujemo in jih ponudimo gostom v restavraciji v turističnem delu kmetije.« Restavracija je odprta ob sobotah in nedeljah popoldne in zvečer, na njihovem jedilniku pa so med drugim porabske koline in porabska gibanica.

Prednost lege kmetije je bližina tromeje medSlovenijo, Avstrijo in Madžarsko, pa tudi pred tremi leti naposled odprte ceste med Gornjim Senikom in Verico, na katero so čakali kar sedem let. Do odprtja te ceste so morali namreč tisti, ki so želeli priti iz Gornjega Senika v Verico in obratno, prevoziti 24 kilometrov čez Monošter. Cesta je speljana po nekdanji cerkveni poti, ki so jo dinačini ubirali že pred stoletjem, ko so iz Verice, Andovcev ali Ritkarovcev hodili na maše v Gornji Senik.

Kot pravi Andreja Kovacz imajo za goste pripravljene programe ogledov Porabja, med izletniki in stacionarnimi gosti prevladujejo Madžari, si pa želijo več gostov iz Slovenije in več kolesarjev, zato imajo tudi izposojevalnico koles. Ob turističnem delu kmetije sta prostor za piknike in otroško igrišče, načrtujejo pa še hišo savn in prodajalno lokalnih pridelkov. Za zdaj za to dejavnost sicer še niso registrirani, pravi direktorica agencije, vendar pa zanimanje med domačini je, kakor tudi za vse njihove aktivnosti, saj zdaj želijo z njimi sodelovati tudi tisti, ki morda v začetku niso povsem zaupali projektu.

Vzročna slovenska kmetija je že tretji večji razvojni projekt Agencije Slovenska krajina, potem ko jo je leta 2006 ustanovila Zveza Slovencev na Madžarskem na pobudo Urada RS za Slovence. Poleg prizadevanj za večjo prepoznavnost Slovenskega Porabja je osnovna naloga agencije snovanje razvojnih projektov in pridobivanje denarja zanje iz državnih in evropskih skladov, kar ji pod vodstvom Andreje Kovacz tudi dobro uspeva. S pomočjo evropskih sredstev so v Andovcih že uredili Hišo rokodelstva, Gornjem Seniku pa odprli sadjarsko središče s predelovalnico jabolk in prostori za izobraževanje sadjarjev, kar naj bi v teh krajih ponovno oživilo sadjarstvo.

Omenjene projekte je torej finančno podprla tudi Slovenija, po besedah dr. Borisa Jesiha, generalnega konzula Slovenije v Monoštru, pa si prizadevajo oblikovati program spodbud za slovenska podjetja, ki bi v Porabju odpirala manjše obrate in nova delovna mesta, da bi ljudi lažje zadržali v teh krajih. Prav tako si želi, da bi denimo Slovenska turistična organizacija ali katera izmed turističnih agencij odprla turistično predstavništvo, preko katerega bi v Porabje privabili več slovenskih gostov. Število madžarskih gostov se namreč v Sloveniji povečuje precej hitreje kot število slovenskih na Madžarskem. Z višino finančne pomoči Slovenije za manjšino na Madžarskem v primerjavi s sredstvi, ki jih Madžarska namenja svojim rojakom v Sloveniji, ni zadovoljen dolgoletni predsednik Zveze Slovencev na Madžarskem Jože Hirnök, ki pravi, da Madžarska za svojo manjšino v Sloveniji namenja desetkrat več kot Slovenija za Porabske Slovence. Več sistemskih rešitev naše vlade za podporo Porabskim Slovencem pogreša tudi Marijana Sukič.

Monošter, središče Porabja in sedež slovenskih ustanov

Monošter (madžarsko Szentgotthárd), najzahodnejše madžarsko mesto, je kulturno in gospodarsko središče Porabja, v njem so večinsko prebivalstvo Madžari, Slovencev je nekaj sto, živi pa v Monoštru tudi nekaj Nemcev. V Mestni hiši nas je novinarje sprejel župan Monoštra Gabor Huzsar in nam predstavil nastanek in razvoj mesta. Dejal je, da Slovenci in Madžari živijo v sožitju in da je Monošter odprto mesto, zainteresirano za regionalno sodelovanje ter tudi z Lendavo in drugimi prekmurskimi mesti. Po njegovih besedah je možno sodelovanje tudi na področju turizma, saj denimo zdravilišča v Prekmurju in Avstriji niso konkurent Termam Monošter, vsako ima pač svoje značilnosti in ponudbo.

V Monoštru sta Generalni konzulat Republike Slovenije z generalnim konzulom dr. Borisom Jesihom in Slovenski kulturno-informacijski center Lipa. V njem delujejo Zveza Slovencev na Madžarskem, ustanovljena leta 1990, ki si prizadeva na različnih ravneh izboljšati položaj slovenske narodnostne skupnosti in z različnimi aktivnostmi ohranjati kulturo, jezik in identiteto Porabskih Slovencev. Velik razstavni prostor in dvorana omogočata izvedbo različnih kulturnih prireditev, postavitev razstav in nastope kar 17 kulturnih skupin, ki delujejo pod okriljem zveze. V centru imata sedež tudi uredništvo časopisa Porabje in Porabski Radio Monošter, ki od leta 2000 oddaja štiri ure programa na dan v porabskem naečju. Tednik Porabje od začetka leta 1991 izhaja v porabskem narečju in knjižnem jeziku, v narečju zato, da bi ga razumeli tudi starejši. »Porabski Slovenci imajo dve dvojezični šoli in pet dvojezičnih vrtcev, kljub temu pa se znanje materinščine med mladimi težko ohranja, podobno, kot postopoma izginja tradicionalni način življenja, saj mnogi delo iščejo izven Porabja. Veliko otrok se s slovenskim jezikom prvič sreča v vrtcu in šoli in se ga torej učijo kot tuji jezik,« je povedala Marijana Sukič, glavna in odgovorna urednica tednika Porabje.

V isti stavbi je tudi Hotel Lipa z restavracijo, kjer se pogosto na kosilih ustavljajo slovenski izletniki, če le utegnejo jim zavrtijo tudi izredno zanimiv film o Porabju in življenju Porabskih Slovencev nekoč in danes. Kot pravi poslovna direktorica hotela Anita Vajda, si želijo več gostov iz Slovenije, ki bi v hotelu ostali tudi več dni in ga imeli za izhodišče izletov po Porabju, saj jim zato lahko pripravijo večdnevne programe. Vanje vključijo tudi obisk narodnega parka Örseg ali obisk Term Monošter. V hotelu se trudijo zaposliti ljudi, ki govorijo slovenski jezik, vendar jih zaradi konkurenčnejših plač v Avstriji težko najdejo.

Od cistercijanskega samostana do tovarne Opel

Monošter je leta 1183 ustanovil kralj Bela III., sredi slovenskega življa je dal postaviti cistercijanski samostan, okrog katerega so nastale prve prave vasi, njih prebivalci pa so postali podaniki menihov. Mesto je madžarsko in nemško ime dobilo po cerkvi sv. Gottharda, ki je simbol mesta in tretja največja baročna cerkev na Madžarskem.

Kmetom v Porabju so življenje grenili Turki, ki so nenehno vpadali in ropali, približno 20 let sta bila Porabje in Goričko tudi pod Turki, kar je imelo za posledico val izseljevanja. Vendar so bili Turki med svojim osvajalskim pohodom leta 1664 v zgodovinski bitki pri Modlincih poraženi s strani vojske iz vseh avstrijskih dežel ter tudi iz Francije in Nemčije. Bitka se je končala po sedmih urah, ko je velik del turške vojske utonil v Rabi in je bil preprečen vdor Turkov na ozemlje Avstrije. Monošterska bitka je s pomočjo interaktivnega zemljevida dobro prikazana v Muzeju slovenske narodnosti in lokalne zgodovine Avgust Pavel v Monoštru. V tem muzeju, imenovanem po slavistu, etnografu, prevajalcu in pesniku Avgustu Pavlu, je tudi narodopisna zbirka, posvečena Porabskim Slovencem.

Gospodarski razvoj Monoštra se je začel leta 1873, ko so čez kraj speljali železniško progo med Gradcem in Szombathelyem. Odpiranjei ndustrijskih obratov in tovarn (tovarne igrač, ur, svile in tobačna tovarna) je omogočilo zelo hiter razvoj gospodarstva in gradnjo izobraževalnih in zdravstvenih ustanov. Do konca 19. stoletja je tako Monošter postal mesto z najbolj razvito industrijo v vsej Železni županiji in je bil gospodarsko precej bolj razvit kot Murska Sobota. V obdobju med obema vojnama se je razvoj mestau počasnil, v času socializma pa povsem zamrl. Po njegovem padcu so skupaj z avstrijskim Heiligenkreuzom ustanovili edini madžarski čezmejni industrijski park do zdaj, kjer je glavni delodajalec Opel, ki zagotavlja delovna mesta za več kot tri tisoč ljudi.

Med sprehodom po lepo urejenem mestu z veliko zelenja in pridihom iz časov Avstro-Ogrske se lahko ustavimo v eni izmed številnih gostilnic ali zavijemo na lokalno tržnico, za kolesarje pa je zanimiva steza, speljana po trasi nekdanje železne zavese. Središče turističnega dogajanja sta od leta 2007 Terme in sosednji hotel.

Števanovci z muzejem Stražarji ob meji

Od Monoštra se proti jugu po gričevnati pokrajini pripeljemo do še ene slovenske vasi, Števanovcev (madžarsko Apátistvánfalva) z daleč vidno slemensko cerkvijo ter z eno izmed dveh dvojezičnih šol in enim izmed petih dvojezičnih vrtcev v Slovenskem Porabju. Tako kot celotno obmejno območje je tudi Števanovce zelo zaznamovala železna zaveza od druge polovice štiridesetih in do konca osemdesetih, ki je desetletja preprečevala stike z območji onkraj železne zavese in ljudi obsodila na izolacijo. Zastražena in neprehodna meja je popolnoma ločila slovensko in madžarsko manjšino od matičnega naroda. Veliko ljudi je zapustilo obmejno območje že ob postavitvi žičnatih ovir in uvedbi omejitev gibanja, veliko pa v šestdesetih letih, v času Madžarske. revoluciji leta 1956. To je bil že tretji val izseljevanja iz Porabja, prvi pred Turki, drugi pa od prehoda v 20. stoletje in do 1. svetovn.evojne, ko se je mlado prebivalstvo iz podeželja množično preseljevalo v ZDA.Veliko se jih je preselilo tudi iz vasi v mesto, torej v Monošter, ker so bili takrat tam že odprti številni industrijski obrati. Posledice vseh teh valov izseljevanja se še vedno odražajo v gospodarskem zaostajanju območja in redki poseljenosti.

V nekdanji stražarnici v Števanovcih so uredili muzejsko zbirko Stražarji ob meji. Ob stavbi so prikazane ovire, ki so bile postavljene na meje Madžarske s sosednjimi državami in so bile sestavljene iz žičnate ograje, minskega polja, preoranega mejnega pasu in kontrolnih pasov znotraj države ter številnih bunkerjev in stražnih stolpov. Mine in žičnato ograjo so odstranili leta 1956, vse druge ovire pa šele 1. avgusta 1989. Muzejska zbirka prikazuje vsakdanje življenje mejnih stražarjev in med drugim tudi različne pripomočke, ki so jih begunci uporabljali za beg čez mejo.

Andovci s spomenikom živim

Po cesti iz Števanovcev proti jugu se še bolj približamo Sloveniji, ko pridemo do Andovcev, pa dosežemo zadnjo vas na madžarski strani. Andovci so danes najmanjša slovenska vas v Porabju, nekoč je tu živelo 350 prebivalcev, zdaj pa že manj kot 60. Leta 2000 so v vasi postavili svojevrsten in pomenljiv »spomenik živim«. Imena prebivalcev, ki so v tem času še živeli v Andovcih, so namreč vklesali v kamnito ploščo in jo postavili v središču vasi.

Za prihodnost slovenske skupnosti pogled na Andovce ni najbolj spodbuden, vas so prizadeli vsi valovi izseljevanja, eno najtežjih obdobij pa je bilo v desetletjih železne zavese, ko so morali domačini zaradi bližine meje prenašati številne omejitve gibanja in vdore v njihovo zasebnost. Hiše so skromne, mnogo jih je praznih, ali pa v njih žive le še starejši, hiše kupujejo Avstrijci ali Madžari za majhen denar, polja zaraščajo gozdovi, pogoji za kmetijstvo pa so že tako ali tako izredno slabi. Morda si bo območje postopoma gospodarsko opomoglo, če bodo uspeli pritegniti v narodni park Őrségveč obiskovalcev. Andovci namreč leže znotraj gozdnatega in travniškega območja, ki sodi v narodni park Őrség ali Stražna krajina, znanega po obilici gob. Ena največjih naravnih zanimivosti in naravovarstveno zaščiteno območje v bližini vas je prabarje Črne mlake. Z njim je povezana zanimiva legenda, ki pravi, da je bila na tem mestu nekoč vasica z lepo cerkvijo. Potopila se je, ko si je neka vaščanka, ki je zamudila k maši, zaželela, da bi se cerkev potopila. To se je bojda res zgodilo, križ cerkvenega zvonika pa še vedno vsako sedmo leto ob polni luni pokuka iz vode.

Turistična in kulturna zanimivost na obrobju vasi sta Porabska domačija z etnološko zbirko o tamkaj živečih ljudeh in njihovih običajih ter Hiša rokodelstva, kjer se na različnih prireditvah pogosto srečujejo Slovenci iz obeh strani meje. Na travniku pred njima stoji Mali Triglav - spomenik, sestavljen iz skale, katero je Andovcem darovalTriglavski narodni park. V podstavku Malega Triglava je vgrajenih sedem kamnov iz vseh sedmih slovenskih vasi Porabja in treh mest. Andovci so se že nekajkrat na Triglav odpravili peš, vse od Porabja do simbola Slovenstva.

Cveta Potočnik

Postojnska jama, največja slovenska znamenitost, 24 kilometrov rovov, galerij, veličastnih dvoran in igrivih skulptur, je edina jama z dvotirno železnico na svetu, kjer lahko doživite vznemirljivo vožnjo z vlakcem skozi osupljivo lepo podzemno krajino... več

Družba BTC je z dolgoročno vizijo v nekdanjem ljubljanskem ruralnem mestnem območju zgradila mesto v mestu - BTC CITY, v katerem... več

Odkrivajte Evropo z nami! Spoznajte vznemirljive ulice in utrip velemest, doživite prostrane širjave, čarovnije narave in skrivnostne trdnjave... več